Odnos stranke do ključnih vprašanj na področju lova in upravljanja z divjadjo?

Lovska zveza Slovenije | 7. 11. 2011

Bogata biotska raznovrstnost je ena ključnih odlik naravnega okolja v Sloveniji, ki zahteva posebno skrb in varovanje. Pomemben del biotske raznovrstnosti tvorijo tudi prosto živeče živali – lovne in zavarovane živalske vrste. Ker predstavljajo neprecenljivo naravno bogastvo, so prosto živeče živali javna dobrina in morajo ostati v lasti Republike Slovenije tudi v bodoče.

Ker imajo populacije posameznih prostoživečih živali pomemben vpliv na ekosisteme in tudi na kulturno, še zlasti kmetijsko krajino, mora biti upravljanje teh populacij usmerjeno ne samo v zagotavljanje naravnega ravnovesja, pač pa tudi v sozvočje z drugimi potrebami in dejavnostmi v prostoru. Večji del slovenskega prostora ima mozaično strukturo rabe prostora, kjer se prepletajo gozdna, kmetijska in urbana krajina, posledično pa se življenjski prostor divjadi in zavarovanih vrst, še zlasti tistih s širokim prostorom gibanja, širi iz gozda na kmetijske površine in v bivalno okolje človeka. To nemalokrat povzroča konflikte z lokalnim prebivalstvom in materialno škodo na kmetijskih pridelkih. Zato je nujno vseskozi iskati konsenz in sožitje med tem delom narave in njenimi upravljavci ter med drugimi uporabniki prostora. K iskanju rešitev za sobivanje prostoživečih živali, kmetijske proizvodnje in lokalnega prebivalstva morajo prispevati upravne institucije (zlasti ministrstvi, pristojni za kmetijstvo in okolje), strokovne institucije (Zavod za gozdove Slovenije, zavodi s področja varovanja narave), nevladne organizacije s področja lovstva, kmetijstva in gozdarstva ter lokalne skupnosti.

Eden od ciljev upravljanja z divjadjo in zavarovanimi vrstami mora zato biti tudi, da se zagotovi varnost lokalnih prebivalcev in da se na najmanjšo možno mero omeji škoda, ki jo prostoživeče živali povzročajo na kmetijskih pridelkih, saj je proizvodnja hrane strateškega pomena. Posebej pomembno je, da se temu problemu posveti posebna pozornost na kraških, gorskih in drugih območjih z omejenimi možnosti za kmetijsko pridelavo, kjer so pogoji za kmetijsko pridelavo in gozdarstvo težki, stroški pridelave visoki, hkrati pa so ta območja pogosto tudi pod velikim pritiskom divjadi ter škode, ki jo ta povzroča. Slovenija ima zelo omejen kmetijski prostor in se po obsegu obdelovalnih površin na prebivalca z 886 m² uvršča na 24. mesto med državami članicami EU. Ta obseg po oceni strokovnjakov ne zadošča za prehransko varnost države, zato je ključnega pomena, da se kmetijska pridelava na teh še preostalih kmetijskih zemljiščih obdrži. K temu naj prispeva tudi obvladovanje problemov, ki jih prinaša škoda po divjadi. To naj na strani lovstva vključuje tako ustrezno upravljanje z divjadjo in velikimi zvermi, ki naj omeji škodo, kot tudi ustrezen sistem odškodnin pridelovalcem v primeru škode na eni strani. Po drugi strani pa je nujno, da se tudi na strani kmetijske pridelave, kjer je mogoče in smotrno, zagotovijo ustrezni preventivni ukrepi, kot so npr. zaščitne ograje in podobno.

Ureditev lovstva v loviščih in loviščih s posebnim namenom ter organiziranost lovstva v okviru lovskih družin, Lovske zveze Slovenije ter v okviru lovišč s posebnim pomenom in javnih zavodov, je ključnega pomena za trajnostno upravljanje z divjadjo in zavarovanimi vrstami. Zavedamo se izjemno pomembne vloge lovskih družin in njihovih 20.000 članov, ki delujejo v javnem interesu, imajo javna pooblastila in izvajajo javno službo. Prav tako je zelo pomembno poslanstvo lovskih družin in Lovske zveze Slovenije pri izobraževanju, usposabljanju in osveščanju svojih članov in tudi širše javnosti ter pri krepitvi zaupanja med vsemi deležniki.

Zadnje spremembe Zakona o divjadi in lovstvu ter v skladu s temi spremembami sprejeti podzakonski predpisi so prinesli nekatere vsebinske in organizacijske spremembe tudi za lovske družine. Nekatere lovske družine so zaradi spodnje meje velikosti lovišča ostale brez območja za lov. To bo terjalo določene prilagoditve in iskanje novih rešitev v sodelovanju pristojnih institucij in lovskih organizacij.

V SD menimo, da bi bilo smiselno ponovno strokovno pretehtati obseg lovišč s posebnim namenom, ki so ustanovljena v najbolj tipičnih in naravovarstveno pomembnih območjih za prostoživeče živali. Na podlagi strokovnih analiz, ki bi natančneje opredelila območja, ki so še posebej dragocena in pomembna s stališča trajnostnega upravljanja lovnih in zavarovanih vrst, bi bilo treba ugotoviti, ali bi bilo mogoče nekatera lovišča s posebnim pomenom zmanjšati, ne da bi bil pri tem prizadet javni interes. Na ta način bi bilo mogoče pridobiti nove površine za lovske družine (ter racionalizirati proračunske stroške upravljanja teh lovišč).

Z vidika lovstva je potrebno poudariti, da v SD podpiramo sprejem zakona o omejitvi voženj z vozili v naravnem okolju, saj smo prepričani, da je omejitev prometa nujna za dobrobit prostoživečih živali, ohranitev okolja in narave in preprečitev njunega onesnaževanja ter bo nenazadnje koristila tudi ljudem, ki želijo uživati mir in neokrnjeno naravo. Zato se zavzemamo za nadaljevanje razprave o zakonu in njegov sprejem.