Za mizo na Trstenjakovi
admin | 15. 11. 2011 | Ni komentarjev
Za mizo na Trstenjakovi so sedeli Janez, Pavel, Milan Z. ter Franci ter si belili glave. Le kako je prišlo do takšne situacije? Le kako so se lahko znašli v položaju, kjer sodni proces Patria ne teče po načrtih, Gregor krade glasove, situacija pa je tako slaba, da bosta za njih kandidirala celo Elda in Stojan. Vsi so se spraševali kako je lahko stranka padla tako nizko? Je bila za to kriva UDBA, mogoče Milan, Gregor, partizani, Zoran ali pa mogoče volilci, ki ne padejo več na stare fore.
Nato pa se Janezu nenadoma porodi ideja. Ideja, ki je tako preprosta, da se mu zdi čudno, kako se na njo ni spomnil že prej. Ves vesel glasno vzklikne: ”Imam jo!”
Milan: ”Kaj imate gospod predsednik?”
Janez: ”Rešitev, ki nas bo izvila iz te situacije! Tako preprosta, da me čudi, da se moj genialni um že poprej ni domislil te rešitve!”
Franci: ”No gospod predsednik. Podelite torej to misel z nami!”
Janez: ”Zadeva je preprosta. Vrnili se bomo k našim pravim, čvrstim koreninam. Mar smo ali nismo konzervativci?!”
Pavel seveda ves navdušen: ”Kaka dobra ideja tovariš … mislim gospod predsednik! To rabimo!”
Franci: ”Torej se bomo vrnili v čase Pučnika?”
Janez: ”Ne ne. Takrat ja nismo imeli večine. Šli bomo nazaj tja, ko smo še imeli večino!”
Pavel in Milan začudeno: ”Pa takrat smo ja bili še pri ta rdečih!”
Čez kakšen teden se na Trstenjakovi oglasijo novinarji.
”No torej! Kakšne so povezave z afero Patria in stranko SDS?”
Pavel: ”Kaj? Kakšna Patria? Kakšen SDS?”
”Kakšen SDS neki?! Ja Slovenska demokratska stranka!”
Milan: ”Kaj? Slovenska domobranska stranka?”
Janez: ”Ne ne! SDS so oni Pučnikovi pubeci!”
”Kaj ni Trstenjakova sedež stranke SDS?”
Franci: ”To pa ne spoštovani gospodje novinarji. Tukaj je štab ZKJ – Zveze Komunistov Jugoslavije!”
Novinarji res malo pogledajo po prostoru in nenadoma opazijo sliko tovariša Tita, pod njim pa se bohoti rdeča zastava na kateri se zlato bleščita srb in kladivo! Opazijo tudi rdeče-krvave zvezde, ki so prišite na telovnike vseh udeležencev. Na vrati pa velik napis: TITO – PARTIJA – NAROD – ARMIJA.
Janez začne pojasnjevat: ”Ravno je potekal sestanek Generalnega sekretariata Zveze Komunistov Jugoslavije, s tovariši pa smo se pravkar pogovarjali s kakšno strategijo bomo ustrezno nadaljevali komunistično revolucijo in samoupravljanje diktature proletariata!”
”Dobro, dobro. Kaj pa ponarejanje dokumentov glede predsednika republike? Tu pa ne morete tajiti povezave, saj so bili pri tem udeleženi ljudje iz te pisarne.”
Franci strokovno pojasni: ”ZKJ se bori za svobodo in diktaturo proletariata. Tukaj so dovoljena vsa sredstva. V revoluciji so spremembe dokumentov popolnoma legitimne, čeprav ne legalne.”
”Kaj pa je potem s pritiskom na novinarje?”
Pavel razjarjeno zavpije: ”To se te p**** buržoazne! Plačanci kapitala, ki se borijo proti diktaturi proletariata!”
”Kaj pa žaljivi tvitti?”
Janez to hitro pojasni: ”Revolucija se bo šla na ulici. K temu sem vedno pozival in pozival bom tudi naprej. ZKJ bo prevzela oblast v skupščini.. Mislim v parlamentu. Parlament bomo v ljudsko skupščino preimenovali po prevzemu oblasti. Vendar bo ZKJ vodila tudi revolucijo na ulicah. Moderni govori zahtevajo moderno tehniko!”
”Kako pa potem komentirate vodilno držo vašega predsednika?”
Pavle, Milan in Franci v en glas: ”Janez partija! Omladina akcija!
Janez natančneje pojasni: ”Jaz nisem tukaj noben predsednik. Sem zgolj predsednik predsedstva, predsednik generalnega sekretariata, ter predsednik sveta sovjetov, ne pa nek predsednik stranke. Sem zgolj prvi med enakimi.”
Novinarji zmedeno zapuščajo pisarno, ko jim Pavel še zakliče: ”Smrt fašizmu!”
Tweet