Jernej Pikalo in Žiga Štajnbaher

Pikalo: “Socialni demokrati smo za ohranitev mreže javnih šol in smo proti zapiranju podružničnih šol zgolj iz ekonomskih razlogov.”

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je skupaj s predsednikom Mladega foruma SD Žigo Štajnbaherjem pred začetkom novega šolskega leta na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil poglede stranke na nekatera aktualna vprašanja v šolstvu. Med drugim je Pikalo poudaril, da v SD nasprotujemo ukinjanju podružničnih šol iz zgolj ekonomskih razlogov. Opozoril je tudi, da veliko učbenikov, ki jih bodo letos zamenjali, še vedno ni natisnjenih, kar ni dobro.

Pikalo je prepričan, da podružničnih šol ne bi smeli zapirati izključno iz ekonomskih razlogov, pač pa bi bilo treba gledati širše. “V mnogih podružničnih šolah, kjer sem bil še kot minister za izobraževanje, je šola več kot samo šolski prostor. Je družbeni in družabni prostor neke vasi, zato je treba pri odločanju o tem, ali bo ukinjena, upoštevati tudi ta vidik,” je dejal nekdanji šolski minister. Še posebej pa bi bilo treba po njegovem mnenju ohranjati podružnice na mejnih območjih.

Z novim šolskim letom zaradi pomakanja učencev vrata zapira pet podružnic, med njimi tudi obmejna podružnična šola v občini Osilnica. Mati enega izmed dveh učencev, ki bi morala podružnično šolo obiskovati v novem šolskem letu, je že napovedala, da bo otroka protestno vpisala v bližnjo hrvaško šolo, kar je po mnenju Pikala zelo slabo sporočilo in se morajo pristojni vprašati, ali res ni možno najti drugačne rešitve za ta problem.

V zvezi z učbeniki je Pikalo opozoril, da mnogi še vedno niso natisnjeni in da se bo to zgodilo šele dva ali tri tedne po začetku pouka. Krivec za to je po njegovem mnenju ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki da je v zadnjih treh mesecih izdalo šest okrožnic, v katerih je različno navedlo učbenike, ki jih bodo letos zamenjali. Posledično po Pikalovih besedah založbe učbenikov niso natisnile, saj si ne želijo delati prevelikih zalog.

Nedavni dogovor med Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja (Sazor) in šolskim ministrstvom, po katerem bo slednje v zameno za kopiranje avtorskih del v osnovnih in srednjih šolah ter vrtcih letno plačalo okoli pol milijona evrov, je Pikalo označil kot pomemben korak v pravo smer. A je opozoril, da je bil dogovor sklenjen, ne da da bi bile narejene analize, koliko se v šolah in vrtcih dejansko kopira. Kot je dejal, si ne predstavlja, da bi država subvencionirala malice v šolah na način, da ne bi vedela, koliko učencev je dejansko malicalo.

Pikalo je danes tudi ponovil, da si bo SD še naprej zavzemala za ustavno spremembo, s katero bi ohranili obseg državnega financiranja programov zasebnih šol v višini 85 odstotkov. Pikalo je dodal, da Ustavno sodišče odloča o tem, ali so zakoni v skladu z ustavo, se pa lahko DZ kot pozitivni zakonodajalec tudi odloči, da ustavo spremeni.

“Potrebno narediti vse, da v Sloveniji ohranimo kvaliteten sistem javnega šolstva in mreže javnih šol,” je poudaril Pikalo. Ob tej priložnosti je spomnil tudi na peticijo civilne družbe Ohranimo javno šolstvo, katero smo podprli in se ji pridružili tudi Socialni demokrati in Mladi forum SD z aktivnim zbranjem podpisov na terenu. Peticijo je do danes podprlo že več kot 3.200 državljank in državljanov, Pikalo pa je napovedal tudi nadaljne aktivnosti pri zbiranju podpisov podpore.

Predsednik Mladega foruma SD Žiga Štajnbaher pa je izpostavil, da si v forumu zelo prizadevajo za ponovno več subvencioniranja šolske prehrane, prav tako pa opozarjajo na nekatere slabosti pri sistemu fotokopiranja v šolah. Oba skupaj pa sta v zaključku vsem prvošolčkom, učencem in dijakom ter pedagoškim delavcem zaželela vse dobro ob začetku novega šolskega obdobja in predvsem varno pot do šol.

TTIP CETA protest

Socialni demokrati zaenkrat ne vidimo možnosti za sprejetje sporazuma TTiP, a dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA

Slovenski Socialni demokrati po vseh informacijah s katerimi danes razpolagamo, ne verjamemo v sprejetje prostotrgovinskega sporazuma TTiP med EU in ZDA. Socialni demokrati smo, tako kot francoski Socialisti in nemški Socialdemokrati ter tudi nekatere druge države EU, mnenja, da sporazum TTiP ne more biti sprejet, saj v Evropi z njegovo vsebino nismo zadovoljni. V SD sicer še vedno dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA o sporazumu, a žal ne vidimo večjih možnosti napredka.

Kot je javnosti že pojasnil predsednik SD mag. Dejan Židan, smo slovenski Socialni demokrati zahtevali javnost in transparentnost pogajanj o sporazumu TTiP, pa tudi večjo pristojnost parlamentov držav članic EU. Vsa dogajanja v zvezi s TTiP zdaj dokazujejo, da so bile naše zahteve po sprejemanju tovrstnega dokumenta v nacionalnih parlamentih in ne le v evropskem parlamentu povsem upravičene.

Sporazum TTiP za SD niti slučajno ne more biti sprejemljiv, dokler tveganja niso odpravljena. V EU in ZDA namreč povsem drugače razumemo standarde na področju varovanja okolja in hrane ter zaščite delavskih in socialnih pravic. Naši partnerji na drugi strani Atlantika očitno te standarde razumejo predvsem kot oviro pri trgovanju, EU pa mora storiti vse za zaščito svojih standardov.

Evropski sistem je sicer zgrajen na previdnostnem principu, ki ga je treba v celoti ohraniti. Slovenski Socialni demokrati zato odločno zahtevamo, da EU ne bo dopustila nižanje socialnih, delavskih, prehranskih in okoljskih standardov ter tudi standardov dobrobiti živali.

Tanja Fajon - intervju za Mladino

Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”

Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.

“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”

Boste naslednja predsednica vlade? 

To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?

SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.

Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.

Pred Židanom je bila stranka nestabilna? 

Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.

V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe? 

Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in  nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami  – na levici in desnici. V resnici, če  pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.

Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko? 

Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.

Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.

Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.

Kaj je torej nova, tretja pot? 

Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.

Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme. 

Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.

Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok? 

Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.

A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali. 

Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.

Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu? 

Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.

Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice? 

Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.

Evropska ljudska stranka jih ima več?

Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.

Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.

So pa mladi glasovali proti Brexitu. 

Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.

Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj? 

Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.

Katera država pa je vidna? 

V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.

Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo? 

Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.

Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu? 

Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.

In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana? 

Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku.  Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.

Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora? 

Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.

Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist? 

Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.

Tudi Clintonova ne? 

Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.

Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas. 

A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?

Kaj? 

Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.

Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo. 

S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.

A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark? 

Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.

Zdaj pa ste cinični. 

Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.

Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.

Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.

Milena Kramar Zupan - komentar

Milena Kramar Zupan: Socialni demokrati za solidarnost, javno zdravstvo in več podjetnosti v zdravstvu

V zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.

Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?

Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.

Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.

Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.

Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.

Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.

Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!

doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje

Židan in direktor VinaKras

Minister Židan: Slovenija je blizu končne zmage v borbi za teran

“Slovenija je blizu končne zmage v borbi za vino teran,” je ob robu sejma AGRA v Gornji Radgoni za medije dejal kmetijski minister mag. Dejan Židan. Po ministrovih besedah Slovenijo pri njenih prizadevanjih podpirata tako koalicija držav kot Evropska komisija, zato postopkov, da bi ime teran uporabljali tudi za vino na območju hrvaške Istre, trenutno ni. Kot je pojasnil Židan, se Slovenija ni pripravljena odreči teranu kot imenu sorte refoška samo na Krasu.

Zato ves čas vztrajamo, da se lahko ime teran uporablja samo za vino z omenjenega območja, saj je zaščiteno v skladu z evropskim pravnim redom, in je dobila tudi dodatne študije nekaterih zunanjih inštitutov, pri tem pa jo je po ministrovih besedah podprla koalicija držav, med katerimi so Francija, Španija, Italija, Avstrija in Madžarska. “Omenjene države so nas podprle in tudi Evropska komisija je ugotovila, da to, kar je nameravala Hrvaška, da bi torej nekomu drugemu dovolili nekaj, kar je izvorna pravica slovenskih vinogradnikov na Krasu, enostavno ne gre. V tem trenutku ni več nobenih tovrstnih postopkov,” je povedal Židan. Hrvaško mnenje sicer še vedno ostaja drugačno.

Židan pravi, da želijo njihovi predstavniki ob vsakem srečanju odpreti razpravo o teranu. “Ampak mi vedno znova povemo isto stališče, da je teran zgodba, ki je slovenska, da je definicija tega vina zelo preprosta, rasti mora na Kraški planoti, ki je specifična, in to je pogoj za to vino. Zato je mogoče pridelati teran samo v Sloveniji in na nekaj hektarjih Kraške planote tudi v Italiji, pri čemer bomo in z umnim dogovorom uspeli to območje razširiti tudi na to državo, kjer ga večinoma pridelujejo celo pripadniki slovenske manjšine,” je povedal Židan.

Po njegovem je Slovenija to dosegla samo zaradi izjemnih naporov ne samo ministrstva, pač pa tudi drugih, zlasti slovenskih vinogradnikov s Krasa, ki so dejansko branili svoj teran. Sam pa si želi, da bi tako samozavestno in odločno držo Slovenija kazala tudi pri drugih pomembnih stvareh.

SD - Ozadje 3

Socialni demokrati ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Socialni demokrati smo že večkrat obsodili vse povzročitelje žrtev in krivic v dvajsetem stoletju: brez razlikovanja, vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. In iz tega nismo kovali pristranega političnega kapitala. Ko gre za žrtve, s človeškega stališča ni razlik. Slovenija ima glede tega vprašanja do od vseh držav še najbolj čiste roke: prvi smo se uprli fašizmu, ko smo v Marezigah leta 1920 nagnali fašiste, ki so hoteli preprečiti Slovencem, da bi volili, nato smo ustanovili TIGR, nato dognali nevarnost nacizma in organizirali upor z OF na čelu, premagali smo nacizem in fašizem, organizirano delovali proti diktaturi kralja Aleksandra in se leta 1948 definitivno odlepili od stalinizma in komunizma po sovjetskem vzoru.

Bili smo nosilci samoupravljanja in neuvrščene politike, ki sta bili takrat prepoznani kot alternativi mezdnemu položaju delavcev, hegemonije velikih sil in blokovske delitve sveta. Leta 1990 smo se odločili za strankarsko demokracijo in leta 1991 za samostojno državo. To pa so zgodovinska dejstva, ki jih ne more potvoriti nobena politika!

Danes je povsem jasno, da desničarjem v Evropi ne gre in ni šlo za obsodbo holokavsta, niti ne nacizma in fašizma, niti ne stalinizma, temveč zgolj in samo za promocijo nacizma, fašizma in kolaborantstva. Tudi s praznovanjem ustanovitve domobranstva na Slovenskem, kolaborantske vojske, so jasno pokazali, da ne gre za spomin na žrtve nacizma in drugih totalitarizmov. To je projekt vrednotne in politične destabilizacije Slovenije in Evrope.

Gre za neizmerno provokacijo, na katero morajo vse protifašistične sile odreagirati. Gre za poskus rehabilitacije najbolj zločinskega režima v zgodovini človeštva in njihovih kolaborantov. Za Slovenijo in slovenski narod je to še toliko bolj boleče in tragično, saj so nacisti in fašisti izpolnjevali program popolne asimilacije ter sistematičnega uničenja slovenskega naroda, program, ki je poleg Židov in Romov najbolj prizadel Slovence. In kdor je kolaboriral pri tem programu si ne zasluži časti, temveč najhujšo grajo in zavrnitev.

Današnjim mladim generacijam Evropejk in Evropejcev na srečo ni bilo treba živeti v totalitarnem ali avtoritarnem režimu. A tega dejstva nikoli ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Za slovenske Socialne demokrate je zato izjemno pomembno, da ohranjamo spomin na zgodovino in je ne potvarjamo ter se vsi skupaj zavedamo, kako zelo drugačna je Evropa v primerjavi s preteklostjo. Zato je Evropska unija s svojimi demokratičnimi sistemi, svoboščinami in spoštovanjem pravne države ter temeljnih pravic posameznika za nas, Socialne demokrate in za vse prihodnje rodove, prava pot, da se tragedije iz prejšnjega stoletja ne bi nikoli več ponovile.

Židan na otvoritvi sejma AGRA

Židan ob otvoritvi 54. sejma AGRA: “Naravna bogastva mi samo upravljamo in smo jih dolžni predati svojim potomcem.”

V Gornji Radgoni se je v soboto, 20. avgusta, odprl 54. Mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ki ga je simbolično s sprejemom košare stročnic v luči mednarodnega leta stročnic, letos otvoril predsednik vlade. Predsednik SD in kmetijski minister mag. Dejan Židan je v slavnostnem govoru izpostavil pomembnost varovanja naravnih virov, še posebej kmetijskih zemljišč. Varovanje kmetijskih zemljišč je podprl tudi predsednik vlade, ki je v nagovoru dejal, da bo zemljo možno pozidati, kot se je to dogajalo v preteklosti, le še izjemoma. Sicer pa je minister v nagovoru posebej izpostavil mlade kmete v katerih “prepoznavamo prihodnost slovenskega kmetijstva”, in dodal, da verjame, “da če bodo mladi kmeti bolj prevzeli kmetijstvo v svoje roke, bo razvoj hitrejši”.

Minister Dejan Židan je v svojem govoru na otvoritvi sejma AGRA, izpostavil predvsem pomembnost varovanja slovenskih kmetijskih zemljišč, za katere Slovenija v 25 letih samostojnosti ni skrbela zgledno. Kot je dejal Židan, smo imeli pred 25 leti 560.000 hektarjev obdelovalnih kmetijskih površin. Zaraščanje in predvsem pozidava, sta v tem obdobju povzročili, da smo izgubili 15 odstotkov kvalitetnih kmetijskih zemljišč. “To je nedopustno, škodljivo in naša država si to ni zaslužila,” je povedal minister Židan ter dodal, da nam pa je uspelo izgubljanje kmetijskih zemljišč v zadnjih letih ustaviti. Vse od leta 2010 vlagamo velike napore, da ljudem in odločevalcem dopovemo, da naravna bogastva niso naša.

“Naravna bogastva mi samo upravljamo in smo jih dolžni predati svojim potomcem,” je dejal Židan. Ohranjanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč je po besedah ministra Židana pomembno tudi iz razloga prehranske varnosti. “Danes mogoče ne občutimo, da je hrana vrednota, ker jo je v tem trenutku preveč. Nobena projekcija, ki jih poznam ne govori o tem, da bo prehrane preveč tudi v bodoče. Vse projekcije, ki jih poznam govorijo, da bo hrane premalo,” je povedal minister in pozval vse, da po najboljših močeh pomagajo pri zaščiti slovenskih kmetijskih zemljišč in s tem dolgoročne prehranske varnosti. Zato minister Židan poziva vse odgovorne za slovenska kmetijska zemljišča in za slovensko proizvodnjo hrane, da pomagajo pri varovanju slovenskih kmetijskih zemljišč, ker so brez njih so vsi pogovori, vsi sejmi in vse ostalo povsem brez pomena. Minister Židan je kmetom tudi obljubil pomoč vlade ob izzivih, ko so cene zaradi presežkov nizke.

Kmetijski minister Židan se je v nagovoru dotaknil tudi mladih kmetov in s tem povezano skrbjo za prihodnost slovenskega kmetijstva in podeželja. “V posebno veselje mi je, da je Ministrstvo za kmetijstvo, Kmetijsko gozdarska zbornica in predstavniki mladih kmetov podpisalo poseben akcijski načrt, kako izboljšati položaj mladih kmetov. V mladih kmetih je novo znanje, nova energija in tudi pogum,” je poudaril Židan. Minister je na koncu vse zbrane povabil na ogled razstavnega prostora Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, kjer so izpostavljene teme projekt za svetovni dan čebel, mladi kmeti in mednarodno leto stročnic. Po slavnostni otvoritvi sta si minister Židan in predsednik vlade Cerar, ogledala sejem AGRA in si ogledala razstavni prostor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je minister Židan podrobno predstavil interaktivni razstavni paviljon, ki je namenjen promociji Svetovnega dneva čebel.

Predsednik SD in minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan ter državna sekretarka na MKGP mag. Tanja Strniša pa bosta v sredo, 24. avgusta, na sejmu AGRA sprejela in vodila delegacijo Socialnih demokratov, v kateri bodo poslanci SD na čelu z vodjo Matjažem Hanom, ministrici in župani iz vrst SD ter vodstva lokalnih organizacij SD v Pomurju.

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

OZADJA - Franc KRIZANIC

Komentar dr. France Križanič: O razprodaji Slovenije

Odločitev države za prodajo svojega deleža v danem podjetjuje stvar mikroekonomske presoje in ne vodenja ekonomske politike. Če je podjetje pomembno za delovanje narodnega gospodarstva, ima njegova prodaja lahko tudi večje narodnogospodarske posledice. Za podjetja, ki so naravni monopoli (na primer Telekom in Aerodrom Ljubljana) je prodaja tvegana, saj prepušča monopolni prihodek privatnikom in najverjetneje njegov odliv v tujino. Nekateri gospodarski subjekti (kot sta na primer NKBM ali paMercator) s svojimi storitvami omogočajo delovanje dobršnega dela našega gospodarstva. Delujejo torej kot t.i. »mrežna podjetja«. Za podjetja kot so Elan, Fotona, Helios in Unior velja, da so razvojno intenzivna. Prevzemnik jih bo v procesu prilagajanja svojemu načinu poslovanja ustrezno zmanjšal in prilagodil svojim interesom (pri Elanu lahko ta proces opazujemo ob opustitvi programa razvoja in proizvodnje skakalnih smuči). Kupec podjetja pridobi trg in odpravi konkurenco, slovensko narodno gospodarstvo pa izgubi delovna mesta srednjega sloja: upravljavce, razvijalce, tržnike, tehnologe in vsa ostala delovna mesta vezana na uspešno delujoča jedra podjetij.

Prodaja podjetij, ki nimajo narave monopolov, niso zelo razvojno intenzivna in ne oskrbujejo ali odkupujejo blaga in storitev od večjega dela slovenskega gospodarstva, na prvi pogled ne predstavlja večjega makroekonomskega problema. Takšni primeri, vključeni v različne državne načrte odprodaje, so: Aero, Cinkarna Celje, Paloma, Terme Olimia. Podjetja, kot so Žito, Ljubljanske Mlekarne, Pivovarna Union in Laško smo že odprodali. Vprašanje je kaj bo od teh gospodarskih subjektov ostalo po njihovem prevzemu? Iz dosedanjih centrov razvoja na nekem sicer omejenem področju bodo postala hčerinske družbe za proizvodnjo in prodajo. Lastnik jih bo uporabljal dokler se stroški (zlasti plače) ne povišajo do take mere, da se mu bo izplačalo proizvodnjo preseliti tja kjer so ti stroški (plače) nižji. V jeziku teorije mednarodnih ekonomskih odnosov bi rekli, da smo podjetja proizvodnega ciklusa (ta ki z angažmajem znanja kreirajo raznolikost ponudbe na trgu) spremenili v t.i. »footloose« podjetja (ta, ki se selijo v območja z najnižjimi stroški).

Seveda pa so v Sloveniji podjetja, ki bi jim zelo koristil kredibilen strateški partner. Vendar jih je treba temu partnerju tudi prodati. Takšno podjetje je bilo na primer Adria Airways. Tako kot je bila prodana, predstavlja »laboratorijski primer« na katerem bomo lahko opazovali, kako bo novi lastnikspreminjal poslanstvo tega podjetja ne glede na potrebemobilnosti slovenskega prebivalstva.

Vprašajmo se še, kakšne bodo končne posledice, če bo začet proces razprodaje podjetij s sedežem in težiščem svojih razvojnih funkcij v Sloveniji stekel do konca (Mercator ob prevzemu ni bil državno pač pa privatno podjetje, proces prodaje podjetij po letu 2012 je sprožila država, a je bil precej širši od prodaje državnih deležev). Ob nadaljevanju nepremišljene razprodaje in transformacije samostojnih podjetij v podružnice bo Slovenija namreč dosegla raven, ko pri nas ne bo več možno uvajati gospodarskega razvoja, akumulacija bo odtekala, podjetja infrastrukturne narave pa bodo skrčila svojo ponudbo. Zopet bomo polkolonija in takokot na koncu 19. stoletja se bomo soočili z eksodusom (med 1880 in 1910 se je, po podatkih Enciklopedije Slovenije, odselila približno tretjina našega prebivalstva). Za razliko od takratnih razmer si bodo tokrat morali ljudje, ki bodo ostali,zelo verjetno za svoj obstoj pomagati z razbojništvom. Gre zaobliko preživetja obstrancev, izključenih ali ubogih (teoretično jo je v knjigi »Razbojniki« obdelal angleški zgodovinar Eric Hobsbawm). V sodobnem svetu razbojniške tolpe oziroma združbe imenujemo »gangs«.

Naj končam optimistično. Ko je Nobelov nagrajenec Simon Kuznets (za bralce Svobodne besede: od 1942 do 1944 je vodil »Bureau of Planning and Statistics, War Production Board«, državni organ, ki je v ZDA organiziral proizvodnjo za vojaške potrebe) empirično analiziral kaj vpliva na moderno gospodarsko rast, je odkril štiri t.i. nacionalne faktorje (velikost, lega, naravne danosti ter zgodovinska dediščina narodnega gospodarstva), zaradi katerih se ta med državami razlikuje. Po drugi strani pa je ugotovil, da obstajajo tudi trije t.i. transnacionalni (vsem skupni) faktorji: (1) sistem produkcije, ki temelji na tehnološkem potencialu danem z dosežki znanosti, (2) želja po višjem življenjskem standardu ter (3) nacionalna država. Proces razprodaje Slovenije (njenih ključnih podjetij) je po 2012 postal možen zaradi nedelovanja (neustreznega delovanja) Kuznetsovega tretjega transnacionalnega faktorja: organizirane nacionalne države. Začetek sodne obravnave odgovornih za destabilizacijo Slovenije (namenjeno ustvarjanju pogojev za razprodajo Slovenije) pomeni, da tak scenarij ni neizogiben. Morda pa vendarle lahko ostanemo optimisti.

Franc Hočevar na NK

Hočevar: Forum starejših SD bo aktivno sodeloval pri oblikovanju demografskega sklada

“Forum starejših Socialnih demokratov jeseni čaka veliko dela,” je povedal njegov predsednik mag. Franc Hočevar na novinarski konferenci v Ljubljani. Skupaj z Mladim forumom SD bodo med drugim na jesen sodelovali pri oblikovanju demografskega sklada, ki naj bi zagotavljal nemoteno izplačevanje pokojnin tudi v prihodnje. Oblikovanje demografskega sklada, ki bi moral biti v skladu z zakonom o Slovenskem državnem holdingu ustanovljen do konca lanskega leta, je nujno, je dejal predsednik Foruma starejših SD Franc Hočevar.

Kot je povedal Hočevar, bo Forum starejših SD skupaj z Mladim forumom SD namenjal veliko pozornost tudi zaposlovanju in odpiranju novih delovnih mest, od katerih je odvisno področje pokojnin. Nekaj pomembnih rezultatov na tem področju je po njegovih besedah že storjenih. “Število brezposelnih je v preteklem mesecu padlo pod 100.000, število zaposlenih pa se dviguje nad 809.000,” je povedal Hočevar. Ukrepi ministrstva za delo, ki ga vodi ministrica dr. Anja Kopač Mrak iz vrst SD, gredo tako po njegovih besedah v pravo smer.

Prednostna naloga Foruma starejših SD je tudi področje dolgotrajne oskrbe. Zakon o dolgotrajni oskrbi je nujen, saj se število odvisnih od 24-urne oskrbe povečuje in je že preseglo 30.000, je spomnil. Forum starejših si bo nadalje prizadeval za skrajševanje čakalnih vrst v zdravstvu, saj so največje žrtve takšnih razmer prav starejši. V okviru razprav o zdravstveni reformi bodo tej problematiki po njegovih besedah namenili še posebno pozornost.

Bela knjiga o pokojninah, s katero se je sredi aprila začela razprava o prihodnosti pokojninskega sistema, gre po oceni Foruma starejših SD v pravo smer. Starejši imajo po Hočevarjevih besedah izkušnje in lahko realno presojajo učinke različnih ukrepov, med njimi tudi tiste iz zadnje pokojninske reforme, ki je začela veljati z letom 2013. V Forumu starejših SD želijo delovati tudi na lokalni ravni. V teh prizadevanjih poteka oblikovanje lokalnih odborov, ki naj bi jih bilo sčasoma vsaj deset, zdaj jih namreč deluje že osem.

Forum starejših SD, ki aktivno deluje od decembra lani, je posvetovalni organ stranke SD. Med drugim ga sestavljajo starejši člani SD, z njimi sodelujeta tudi prvi predsednik republike Milan Kučan in nekdanji predsednik stranke dr. Janez Kocijančič, v predsedstvu foruma pa sodelujejo starosta stranke Miran Potrč, nekdanji poslanci; Breda Pečan, Miloš Pavlica in Mirko Brulc ter nekdanja ministra Jožica Puhar in Sergej Pelhan. Forum starejših SD stranki pomaga pri oblikovanju stališč zlasti na področju pravic starejših.

V javnosti so se pojavili očitki, da je bil Forum starejših SD ustanovljen z namenom, da prevzame del upokojenske volilne baze stranki DeSUS. Hočevar je danes na novinarski konferenci to zavrnil. “Forum ni bil ustanovljen zaradi predsednika Karla Erjavca in stranke DeSUS,” je zatrdil Hočevar ter dodal, da je bil forum starejših obujen zato, da bi bili starejši bolj neposredno vključeni v reševanje problematike na področju starejših, da bi nanjo gledali kompleksno in da bi dosegli cilje za višjo kakovost življenja starejših državljank in državljanov Republike Slovenije.